iz velike ljubezni se rodi velik čudež, a majno dete. Tako lepo, nežno, krhko, z željo, da ga imamo radi, da ga stinemo v objem in nahranimo. Z besedami je težko opisati vsa čustva, ki me preplavljajo, ko se punčka privije k meni in zarije glavico pod moj vrat. Nekako tako kot je težko z besedami povedati, kako močno imaš nekoga res rad. Njen nasmeh je čudovit! Že prvi dan je usta razpotegnila v širok nasmeh in na obrazu ji je zažarela sreča in umirjenost. Ob glasbi, ki jo je poslušala 9 mesecev je prišla na ta svet in še danes obrne glavo in prisluhne ter se popolnoma umiri, ko zališi Phila Collinsa. Črni lasje, sivo-modre oči, dolgi prsti in vsak dan nove poteze obraza. Vriski zadovoljstva. Iskrive oči. Nasmeh. Njene ročice, ki božajo moje telo. Njen miren spanec. Prvi vriski in gruljenje. To dete je tako čudovito.

Zanimivo, če bi mi kdo pred porodom rekel, da bom ponoči edino jaz tista, ki se bo zbujala in preverjala stanje otročka, mu ne bi verjela. Otrok se pa ja joče in je lačen in pokakan in moker in se hoče cartat ... No, pri nas pa ni tako. Najina čudovita punčka bi spala celo noč, če je ne bi mami zbujala za jest. Pa jo sedaj kar pustim, ker tud smrdi ne iz plenice. Očku je to v veliko olajšanje, saj lahko celo noč brez skrbi spi in ni preveč utrujen zjutraj, ko mora v službo. Medtem ko tole pišem in jem slivove cmoke, spi Aiša že 4 ure. Sita, previta, poljubčkana in zmasirana - kaj hoče lepšega.

Veliko se je zgodilo do današnjega dne, ker pa sem še malo brez energije, samo na hitro: Alenka, Damir in Aisha se imamo lepo!

do velikega dogodka, za katerega je sedaj že vse pripravljeno. Posteljica, pleničke, obleke, duda, glavniček, odejica, voziček, kreme, igračke in uspavanke in še veliko majhnih stvari. Otroku se sicer nikamor ne mudi, ker mu je očitno zelo všeč pri meni. Zvečer in zjutraj me s svojimi močnimi brcami spomne, da je tukaj, čez dan pa počiva in sanja in uživa, medtem ko njegova mami in ati zganjata neumnosti in se smejita in ga veselo pričakujeta. No, se vidimo :)

Pa je pred mano - porodniški dopust! Pa ne da bom dolgo spala - ob petih bom pokonc, ker grem v LJ, na slavnostno podelitev bratove diplome, ki je že pred časom postal doktor stomatologije in se mu imam že za zahvalit, ker mi je pred tremi leti odlično porihtal zobe in plombe zamenjal, tako da nimam nobenih težav - tudi zdaj v nosečnosti ne. Potem bom pohajkovala po mestu in šla firbcat po trgovinah, knjigarnah in v Prometej po ideje. Upam, da bo vreme zdržalo in da mu čez dan ne bo ušlo, ker je prav bedno z dežnikom capljat po lužah, če nimaš res tega namena. Dan bo spet prekratek, to že itak vem. S kolegico Mojco se zopet ne bova srečali, ker bo na konferenci, dve trgovini sta predaleč, da bi šla peš do njiju, s trolo se mi pa ne bo dalo cjaziti. Itak gremo pa po podelitvi s starši in starimi starši in sestro in bratom in njegovo punco in sinkom na kosilo, ki bo popestrilo kakšni dve urici. Ja fajn se bomo imeli in prvi dan porodniškega dopusta bo tako kot vsi ostali moji dnevi poln dogajanj in ljudi, ki jih imam rada. Moj dragi mora sicer v službo in ker je to glih v LJ, bova izkoristila popoldne še za skupno nakupovanje sadja in zelenjave, pa koša za umazane plenice in ostale drobnarije za bebico, ki še vedno pridno brca in me čez dan že kr utrudi. Prav je tako, da se zavem, da je treba it počivat. In točno to bom naredila danes, ko je mojega službenega dne konec. Tud dnevnike sem uredila, ocene zaključila, napisala vsa poročila in analize o letonjem šolskem delu, pripravila vse priprave in učne liste tisti, ki se bo naslednje leto potila z mojimi učenci in jih krotila. So me pa kr vzeli za svojo, saj so me tako lepo presenetili - šesterčki s cvetjem in osmi z oblačili za otročka in seveda z voščilom, da bi blo vse lepo in čim hitreje, pa da jih pridem obiskat. Fajni in hudomušni so tile otroci, čeprav med letom pade kak konflikt, pa se na koncu le izkaže, da smo vsi ljudje, ki se imamo nekje v srcu radi in se tiste zamere in slaba volja (ocena) pozabi.

 

Še lulat pa spat in otročku zgodbico prebrat!