![]() |
|
Spaces home ZMOREM!PhotosProfileFriends | ![]() |
|
|
August 04 mi trijeJuly 07 Še dober tedendo velikega dogodka, za katerega je sedaj že vse pripravljeno. Posteljica, pleničke, obleke, duda, glavniček, odejica, voziček, kreme, igračke in uspavanke in še veliko majhnih stvari. Otroku se sicer nikamor ne mudi, ker mu je očitno zelo všeč pri meni. Zvečer in zjutraj me s svojimi močnimi brcami spomne, da je tukaj, čez dan pa počiva in sanja in uživa, medtem ko njegova mami in ati zganjata neumnosti in se smejita in ga veselo pričakujeta. No, se vidimo :) June 17 18. junij - prvi dan porodniškega dopustaPa je pred mano - porodniški dopust! Pa ne da bom dolgo spala - ob petih bom pokonc, ker grem v LJ, na slavnostno podelitev bratove diplome, ki je že pred časom postal doktor stomatologije in se mu imam že za zahvalit, ker mi je pred tremi leti odlično porihtal zobe in plombe zamenjal, tako da nimam nobenih težav - tudi zdaj v nosečnosti ne. Potem bom pohajkovala po mestu in šla firbcat po trgovinah, knjigarnah in v Prometej po ideje. Upam, da bo vreme zdržalo in da mu čez dan ne bo ušlo, ker je prav bedno z dežnikom capljat po lužah, če nimaš res tega namena. Dan bo spet prekratek, to že itak vem. S kolegico Mojco se zopet ne bova srečali, ker bo na konferenci, dve trgovini sta predaleč, da bi šla peš do njiju, s trolo se mi pa ne bo dalo cjaziti. Itak gremo pa po podelitvi s starši in starimi starši in sestro in bratom in njegovo punco in sinkom na kosilo, ki bo popestrilo kakšni dve urici. Ja fajn se bomo imeli in prvi dan porodniškega dopusta bo tako kot vsi ostali moji dnevi poln dogajanj in ljudi, ki jih imam rada. Moj dragi mora sicer v službo in ker je to glih v LJ, bova izkoristila popoldne še za skupno nakupovanje sadja in zelenjave, pa koša za umazane plenice in ostale drobnarije za bebico, ki še vedno pridno brca in me čez dan že kr utrudi. Prav je tako, da se zavem, da je treba it počivat. In točno to bom naredila danes, ko je mojega službenega dne konec. Tud dnevnike sem uredila, ocene zaključila, napisala vsa poročila in analize o letonjem šolskem delu, pripravila vse priprave in učne liste tisti, ki se bo naslednje leto potila z mojimi učenci in jih krotila. So me pa kr vzeli za svojo, saj so me tako lepo presenetili - šesterčki s cvetjem in osmi z oblačili za otročka in seveda z voščilom, da bi blo vse lepo in čim hitreje, pa da jih pridem obiskat. Fajni in hudomušni so tile otroci, čeprav med letom pade kak konflikt, pa se na koncu le izkaže, da smo vsi ljudje, ki se imamo nekje v srcu radi in se tiste zamere in slaba volja (ocena) pozabi.
Še lulat pa spat in otročku zgodbico prebrat! June 07 Vreme je po horoskopu tehtnicasaj se ne more odločiti, al naj cel dan dežuje al sije sonce. Ko dežuje, imam priložnost vsest se za računalnik in napisat kaj se dogaja na mojem koncu. Hiša je obstala z zidavo in ravno danes sem izvedela, da jo nameravajo zopet vzet v delo avgusta - sicer mi ni jasno zakaj, ampak že mora bit tako. Otroček kr brca, je že na glavo obrnjen in sam čaka, da se dogovoriva za prihod. Se morava najprej odločit v katero porodnišnico naj greva. Pa še pripravit je treba sobo in kup stvari za novega stanovalca. Pospravit vse kar spominja na službo in matematiko, da ne bo dete že ob rojstvu okupirano s šolskimi strahovi, haha. Še dva tedna me čakata do porodniške in kopica dnevnikov, ki jih moram zaključit, napisat analize, poročila, ocene zaključit, vprašat še vse tiste, ki so med oceno, pa na dve konferenci se pripravit, pa v materinsko šolo it, pa pripravit učence za občinsko prireditev splavarjenje, pa zlikat in oprat planice, pa pripravit ruzag s stvarmi zame, pa tisoč in eno stvar še. Pa najest se jagod, dokler še lahko - baje da jih po porodu ne bom smela, niti medu - no ja, bo pa čaj nesladkan.
Spet je posijalo sonce in posušilo dežne kaplje, tako da grem v vrt po jagode, da ne zgnijejo - pa lep pozdrav.
April 12 Zid že raste, pritisk pa tudčeprav dežuje in se sonce rine vmes in veter preganja dežne kaplje, zidarji pridno zlagajo kvadre enega na drugega in ustvarjajo obrise garaže in kleti. Prav zanimivo je vsak dan it pogledat, kako napreduje najina hiša, čeprav naju ni zraven - no je pa najin denar zraven :)
Ni kaj, pridni so. V primerjavi z električarji, ki so leni in nesposobni. Katastrofa od katastrofe tale Elektro Radeče. Zgodba se začne nekako takole:
D&A: Na parceli potrebujeva elektriko, da bodo delavci lahko zidali. Kaj morava nabavit, kaj podpisat, kaj zrihtat? Povejte in napišite nama.
EL: Jaaa, rabta gradbeno omarico, ki me nimamo mi, je ne morta kupit pri nas. Jo morata sama nabavit.
D&A: Kakšno pa, je kej važno, kakšna je in kaj mora bit noter?
EL: Poglejta kakšne imajo drugi, ki gradijo tle naokol. Noter bomo pa mi zrihtal, ko jo boste imel.
D&A: V redu. Ali je kej pomembno, kaj jo postaviva?
EL: Kr k nam jo pripelta, ko jo bosta imela.
D&A: Ali morava že kaj podpisat, al pa kakšno vlogo dat, ali je to zaenkrat vse?
EL: Ja, a nista s spletne strani sprintala obrazce?
D&A: Ja, sva jih že tajnici oddala.
EL: No, gremo do nje, bo povedala, če je še kaj.
T: Vlogo, ki sta jo na roke napisala ne potrebujemo, jo lahko nazaj vzameta, samo to iz interneta bomo vzeli, pa tuki se še podpišta.
D&A: Hvala, nasvidenje.
Čez 4 dni, ko sva kupila omarico, sem poklicala na elektro.
A: DOber dan, midva sva nabavila omarico. Ali jo kr pripeljeva k vam, al na parcelo, pa jo boste postavili in priključil elektriko?
EL: Pozdravljeni, kakšno omarico sta pa kupla? A je ta prava?
A: Kako če je ta prava, sej ste rekl, da je vseen kakšna je, da naj pač pogledala, kakšne imajo drugi in kupva gradbeno omarico.
EL: Kater tip pa je?
A: To pa ne vem, ker sem trenutno v službi in je nimam pri sebi.
EL: Gospa, najboljš bi blo če se dobimo en dan na parceli, pa jo s sabo pripeljete, da jo pogledamo, pa popišemo material, ki ga boste še rabli.
A: Prav, lahko kr jutri zjutraj takoj ob sedmih, ker imam jaz potem službo?
EL: Uf, pred deveto ne moremo. Sej lahko kdorkoli pride. Sam da vam napišem, pa da se zmenmo, kaj še rabte.
A: Kako kaj še rabim, sej sva vam zadnjič rekla, da material vi date, midva ga bova pa plačala.
EL: Ja, pa bi blo vseen fajn, če se še enkrat dobio, pa popišemo material, pa se pol zmenmo kaj boste vi nabavli, kaj boste pa pr ns vzel?
A: (gggggrrrrrr) Prav, jutri ob devetih. Bom že nekako.
Naslednje jutro. K sreči mi je odpadla druga šolska ura, in sem hitro pobasala starega ata od Damirja in omarico in šla na parcelo.
A: Evo, omarica. A števec imate s sabo?
EL: Pa to ni prava omarica.
A: KAJ?! Zakaj ne?!
EL: Ja mi takih ne vgrajujemo več v hiše, sam še na vikende? A jo lahko zamenjate?
A: Ne vem, bom poskusla.
EL: Sej jo boste sigurno lahko komu prodali, ki jo bo rabu.
A: Ja, komu, če jih ne vgrajujete več, ddd!?
EL: No, ko boste imel ta pravo, bi blo fajn, če jo kr na upravo pripeljete, da jo zmontiramo.
A: In katera je zdej TA PRAVA?
EL: blalabbla
A: Sam mal, bom jaz fanmta poklicala, ker bo on šel kupit in zamenjat, pa je najboljš, če kr njemu poveste, jaz si ne bom zapomnila.
A: Halo, srce, tle imaš električarja na telefonu, ker ni prava omarica.
D: Koji k.... ni prava, sej niso rekl kakšno hočjo imet!
A: No, izvoli, pa se zmeni.
-----
EL: Jaz sem mu razložil, pravi, da bo nabavil drugo, da ve kakšno.
A: Fajn, če kej?
EL: Ja, kabel od vrha Adroga do omarice je treba nabavit, pa števec, pa merilnik odjema, pa ...
A: A lahko vse to vi nabavte, midva pa plačava?
EL: No prav. Najprej mormo zmerit dolžino, koliko kabla potrebujete..
A: Sva že midva, ene 30 m ga dajte.
EL: Zakaj pa tolk?
A: Ker bova potem, ko bo prva stena pozidana, omarico prestavila in mora bit kabel dost dolg, da ne bomo pol štukal, ne?
EL: Ja, to pa ne vem, če ga bo 30m dost.
A: Seveda bo, ker ste tako vi napisal v projektu in ga je v predvideno celo 7 m manj. Torej mora bit dost. Sicer pa sploh ni važn, itak bova midva plačala tud če bo treba štukat. Moram še kaj podpisat, dat kakšno prošnjo za ta material?
EL: Ja, bo treba, sam to boste moral prit na upravo, jaz naredim samo popis.
A: (Za crknt!)
Čez dva dni pripeljem TA PRAVO omarico na upravo.
EL: Ta je pa vredu, ja. Sam škoda, da ste takšno vzel, ki ima strehco fiksno.
A: Zakaj, a ni bolj, da jo ima, če bo zunaj stala, v primeru dežja, kot pa da kr tko po njej teče?
EL: To že, sam ko jo boste hotl vzidat, bo problem, ker bo treba strehco dol trgat.
A: POSLUŠTE! mIDVA TRENUTNO RABIVA OMARICO, DA ZIDARJI ČIM PREJ DOBIJO ELEKTRIKO IN LAHKO DELAJO. SPLOH SE VAS NE TIČE KAKO BOVA MIDVA OMARICO VZIDALA, KER JE ŠE NIKAMOR NE MOREVA, KER NI ZIDA ŠE POZIDANGA, KER NI ELEKTRIKE ZA MEŠALEC!!!
EL: No, prav. A jo boste kr nazaj vzel?
A: Kam nazaj, ste ste rekli, naj va,m jo pripeljem, da jo boste opremili in postavili na parcelo in priklopili elektriko. Ne razumem.
EL: Ja, omarico morate sami pritrdit na kakšna dva kola na parcelo, tako da ne bo predeleč, pa ne preblizu Adroga. Mi bomo samo palte ven vzeli, Ko boste imel pritrjeno, bomo pa noter zvezal.
A: A midva morava kole zabit in jo pritrdit? A ne morte vi vsega naredit?
EL: Ja, lahko, sam vas bo dražje pršlo, če mi naredimo, pa še čakat bo treba.
A: Ja in kaj vas muči, če bo dražje, sej bova midva plačala, ne vi. Pa sej ne morem verjet!
EL: No, ko boste imel pritrjeno, nas pokličte.
A: To bo že danes popoldan. Lahko jutri že naredite. Vam moram še posebej sporočt, ali ni treba?
EL: Ni treba, bomo sami videli. Če ne bo deževalo, bomo že jutri prišli števec dat noter. Adijo.
Čez dva dni zvoni moj mobitel.
E: Dober dan, A ste že postavil omarico?
A: Seveda, že tisto popoldne. A niste še naredili?
EL: Ja smo videl, da že stoji, ampak samo ena.
A: Kaj samo ena?
EL: Omarica, rabte še gradbeno, ta je za nas elektro, rabte pa še za vtičnice in varovalke za zidarje drugo.
A: Čakte mal!! (znorim), do zdaj smo se pogovarjal samo o ENI OMARICI, in ne o omaricah. Kaj je zdej, zidarji jutri rabijo elektriko. Jaz sem mislila, da ste že zvezal in priklopil, da me kličete, da pridem še kej podpisat!
EL: Ne, ne, to pa še ne bo tako hito. No, odvisno, kdaj boste še drugo omarico zrihtal in opremili.
A: A ta drugo moramo pa mi opremit, al kaj? S čim? Kako pa naj vem da bo tista vredu, če ta prva ni bla prava? (po glavi mi itak švigajo same strele, v trebuhu pa otrok brca ko nor) (kreteni, bedaki, sploh nimam besed)
EL: Ja, najbolj če pokličete Groma. On vam bo znal svetovat, ker tud drugim to dela.
A: A dela na elektro pri vas?
EL: Ne, sam dela tud to, tko popoldne.
A: V redu. A je še kaj potem, da morava zrihtat?
EL: On mora meritve naredit, da bomo lahko priklopil, da bo vse prav zvezano.
A: Vas pokličem, ko bomo imel urejeno.
Pa je šel še en dan mimo v tri krasne! Popoldne se zmenim z g. Gromom na parceli. Predlaga, da kr on vse nabavi, zveže, zrihta in ko naredi meritve naprej komunicira z elektro sam, da ne bom jaz posrednik. Hvala bogu, vsaj en sposoben človek, ki ne bluzi.
In res, vse poštima, me naslednji dan pokliče, da je omarico zrihtal, opremil, sporočil na elektro in da so rekli, da pridejo kabel potegnit od droga do omaric, razen če bo deževalo kot noro.
Kličem naslednje jutro za vsak slučaj na elektro.
A: Dobro jutro. Mene pa zanima, če bo danes elektrika priklopljena, ker je šef gradbišča klical, da jo nujno rabijo, ker ne morejo ves čas delat na svoj agregat.
EL:A ste zrihtal gradbeno omarico?
A: Seveda, ali vam ni G. Grom sporočil?
EL: Ja, je, sam tko vprašam.
A: (O ljubi bog, idioti. S kom imam opravka.) No IN?
EL: Ja fajn bi blo, da zdej ko omarice stojijo, pa jamo skopljete?
A: KAKŠNO JAMO, A SE VI MAL NORCA IZ MENE DELATE, AL KAJ? NA SPLETNIH STRANEH ELEKTRA LJUBLJANA POD KATEREGA SPADATE, PIŠE, DA NAREDITE VSE OD PROJEKTA DO KONČNE IZVEDBE. JAZ MORAM JAMO KOPAT? KAKŠNO JAMO?
EL: Jamo blizu omaric, za kabel, da bo zaščiten.
A: Pred čim?
EL: Da ga ne bi delavci poškodovali z lopato, al pa da ga ne bi kdo ukradel.
A: Če ga bo kdo ukradel, ga bo itak ubilo, ko bo kabel rezal v katerem je štrom. Od delavcev je pa zelo oddaljen in ga nimajo kej poškodovat.
EL: Ja pa tako mora bit.
A: A mora obvezno bit v zemlji, al lahko kr kakšno paleto damo na zemljo in kabel zvijete gor, pa potem prekrijemo s čim? Al pa ga damo v kakšen lesen zaboj in zapremo?
EL: Mora bit jama premera en meter in globine pol metra. Pa pol bo treba pridit zravne, da ga zasujete.
A: A ko ga bomo pa odkopaval, se ga pa ne bo ranlo, al kaj? A vi res ne morte tega naredit?
EL: Ja, mi bi moral podizvajalca najdit, ker mi tega ne delamo, pa bi vas samo stalo. Boljš da sami skopljete, sej ni tko grozn. (To reče 40-letni moški nosečnici, dddd!!!)
A: (Kaj si ja nor!) Bom vidla, kaj bomo zrihtal, pa vas pokličem, še danes popoldne. (ura je bila pa 8 zjutraj)
EL: Ja mi delamo samo do dveh. (Kaj pa delate?)Tako da bomo verjetno jutri prišli kabel položit, če boste danes skopali.
A: (Škoda kakršneta koli komentarja, razen režanja na ves glas)
Doma je fant itak znorel, da ne bomo nič kopali, da sem čist nesposobna, ker se s štromarji sploh ne znam zmenit, da nama bo hrib dol potegnil, če bova kej kopala, pa da bo Adrog prebrnil, da jih k... gleda in da bomo kabel v polivinil zavil. Jaz pokličem g. Groma za nasvet in pametna glava pravi, da zakaj se ubadajo s 30m kabla in jamo, da naj dajo samo tolk kabla kolikor ga je treba od vrha droga do omarice, skopljemo sam en jarek (ker je dolžine pol metra od droga do omarice) in da bodo že zamenjal ta konc z tistimi 30m, ko bo hiša pozidana in omarica v steni. Točno! Kličem na elektro, jim razložim, da čeprav sva že plačala 30 m kabla, naj zdaj dajo samo tak konc kot ga rabijo za priklop elektrike (čimprej!!!!), da ga bova pač naknadno plačala, ker ne mislimo kopat jame, ker niti ni prostora kam. Na sosedovo stran pač ne moreva kopat, na drugi strani je drog, na tretji so cevi, na četrti pa bo bager kopal za steno hiše - torej jama odpade. S težko muko so se trinjali, čeprav so spet pametovali glede dodatnih stroškov. Ja, madonca, a jih plačajo oni. Pa to človek ne more verjet. Hujš kot komedija. V živo je blo vse zelo stresno, in hkrati za crknit od smeha, kako glupi so. Resno se sprašujem, kaj sploh delajo. Zvežejo kabel in pošljejo položnico za opravljeno delo, al kaj?
Tole vse skupaj traja že 14 dni od samega začetka in zidarji naju itak gledajo postrani. Še dobro, da sva jim vodo zrihtala takoj.
Končno kabel položen, omarici opremljeni. Razmišljam ali bi blo fino, da pokličem na elektro in vprašam, če ŠE KAJ? Ker sem seveda v službi, nimam med pet minutnim odmorom časa za to, saj komaj na WC letim in popijem požirek vode, pobožam otročka in se mu opravičim, ker nimam časa čez dan zanj in mu pošljem par verzov pesmice. Vsak odmor pogledam, če imam kak neodgovorjen klic. In glej ga šmenta! Elektro! Pokličem v upanju vesele novice.
A: Dober dan.
EL: Dan, jaz sem vas prej klical.
A:(A res!!) Ja, prosim?
EL: Zdej, ko ste kabel zasul, bi blo pa fajn če bi (kaj še?) pa prišli podpisat delovni nalog za naše oprvljeno delo. (skor se mi je zaletelo)
A: Za katero delo?
EL: Za včeraj, ko smo kabel potegnili in zaklenili omarico, da ne bi kdo kej ven vzel.
A: Do kdaj lahko pridem, ker delam dane do pol dveh.
EL: Ja, lahko do pol treh, ker smo mi itak tuki. Mi DELAMO (po moje tud, ja) do pol treh.
A: Dobro, pridem še danes. A elektrika je torej že priklopljena?
EL: Ne še ni, ker še ni prevzemnik iz Trbovelj prišel pogledat, če je dobr narejen.
A: In kdaj pride?
EL: Ko ga bomo poklical.
A: In kdaj ga boste? Ali ga moram jaz?
EL: Bomo mi. Vi pridte pa podpisat papirje. A vlogo ste že dal?
A: Kakšno vlogo? A kako novo?
EL: Ja za priklop in za pridobitev soglasja.
A: Seveda, že pred dvema mesecema in tud soglasje že imava iz Trbovelj.
EL: A veste mogoče številko soglasja?
A: Poslušte, sej imate pri vas mapo z vsemi najinimi papirji, pa poiščite soglasje tam noter, jaz ne vem na pamet, s seboj pa tud ne nosim.
EL: No prav, bom poklical v Trbovlje, če so nam že poslali.
Popoldan (13.40) me mami pelje do uprave elektra in že v naprej ji rečem, da bodo sigurno rekli naj naredimo SAM ŠE TO. Pred vhodom pet električarjev zrak meša in se že odpravljajo domov. Kako to, če DELAJO do pol treh? No, podpišem nalog, vprašam, če so soglasje našli in so ga začuda res imeli. Vprašam jih, kdaj zdej pride prevzemnik, če so ga poklicali. Ja, zdej je pa že prepozno, da bi ga klical, ga bodo jutri zjutraj.
A: In zakaj ga niste takoj ko sva se midva po mobiju pogovarjala, takrat ni bilo prepozno, saj je bila ura deset.
EL: Smo imeli druge opravke.
A: (Zdolgočasen) OK. Torej ga boste jutri zjutraj (petek) in bo do 12h že elektrika na parceli.
EL: Če bo imel čas, če ne pa enkrat naslednji teden.
A: (dost mam vsega, ne grem se več) Veste kaj, lep vikend vam želim.
Že grem skozi vrata, ko se za menoj zadere: EL: Še nekaj, gospa!
A: Prosim?
EL: Fajn bi blo, če bi omarice podprli, da jih ne bi veter prebrnil, ker so na bolj švoh preklah.
A: Že prav. Bomo. (Čeprav so pritrjene na močnih borovih kolih, premera 15cm)
In v petek ni bilo nič, ker je pač en dan pred vikendom. In verjetno tud v ponedeljek ne bo nič, ker je en dan po vikendu.
Zidarji pa se pridno trudijo in delajo
April 09 juhuhu, kako vse rasteApril 06 Že aprilNo, pa je že april. Uf. kako hitro gredo dnevi. Vsak dan sedim pred računalnikom in pišem priprave in poročila za Eko-šolo, brskam za idejami, brskam za seznami o dojenčkih in mamicah, potem pa že ni več časa, da bi napisala še kaj na blog. Nedeljsko jutro je in bodoči očka še spi, tako da imam čas klofat po tipkovnici.
Od mojega zadnjega oglašanja se je zgodilo toliko stvari, da se moram prav spomniti. Pa začnimo:
1. Parcela: bager je naredil odkop za hišo, potem je zapadel sneg in podzemna voda je butnila na dan, tako da sva dobila jezero tam, kjer bi morali stati temelji za garažo. Vreme se je le odločilo, da zaključi s takšnimi snežnimi forami in delavci zdaj pridno sestavljajo deske vkup za plato.
2. V službi je vsak dan pester in prepoln. Kot vodja Eko-šole sem učence odpeljala na podelitev priznanj in nagrad v Celje za okoljsko akcijo Očistimo Slovenijo nevarnih odpadkov. Prejeli smo glavno nagrado za uspešno opravljeno akcijo v mesecu oktobru. Dvakrat smo imeli radijski intervju. Organizirali smo papirno akcijo, na katero so se odzvali vsi občani in v tednu dni zbrali okoli 12 ton papirja. Oddala sem poročila o delu eko-šole v tem šolskem letu. Posodabljam spletno stran JZ OŠ Marjana Nemca Radeče.
3. Trebušček se veča in veča, krila postajajo pretesna, malo bitje pa brca in se premetava. Umiri se najbolj takrat, ko ga poboža očkova roka in nežno masira. Posluša moje pesmice, zgodbe in glasbo. Skozi moje oči opazuje nastajanje novega doma in se veseli narave, ki nas obkroža. Tudi ime že ima. In prijatelje, ki pridejo kak mesec za njim. Ker vsak dan sliši toliko matematike, že sam šteje brce. Najbolj ponoči, ko bi mami rada spala. Škatla s stvarmi se polni in tudi posteljico in regal za oblačila so že na svojem mestu.
February 26 OddihPaše, zares paše, da imajo učenci zimske počitnice, da bom lahko v miru napisala vse priprave za nazaj in za naprej, posodobila spletno stran, poklicala in obiskala prijateljice in prijatelje, šla na potep, se lotila ročnih del, naredila seznam spomladanskih opravil, se prepustila jutranjim poležavanjem v objemu svojega dragega. No, vsaj tako sem mislila! V resnici pa bo tale teden šel tako presneto hitro mimo, da mi ne bo uspelo vsega uresničiti, še posebej ne tistega o jutranjem poležavanju. Tud masaža in razvajanje v Laškem bosta verjetno odpadla. Preveč je vsega, dan pa včasih prekratek, pa čeprav vstanem ob 6. zjutraj.
V ponedeljek sem obiskala svoje bivše sodelavce v Ljubljani, jih posladkala s pecivom in poklepetala. Pogrešam to energijo, ki jo izžarevajo in prijetno komunikacijo, ki je potekala vsakodnevno med vsakim odmorom v zbornici. Moji bivši učenci so že zrasli, pridno se učijo in ustvarjajo; zelo smo se razveselili drug drugega in težko je bilo reči Adijo.
Sicer pa v Ljubljani nič novega. Gužva na troli, vroče, veter, klepet in vroča čokolada s prijateljico. Tržnica ponuja jagode in višnje, pa tisoč in eno zelenjavo in sadje, le koze štrajkajo, nič mleka, nič jogurta, nič kozjega sira. Tud naše doma so breje in čakajo na mlade. Pol bo pa spet sir.
Trgovine nabito polne, tako da denarja ljudem ne manjka.
Do knjigarne Konzorcij mi sploh ni uspelo priti, pa je ura že odbila 16. in je Damir prišel pome, pa sva šla še v Šiško v prenovljen Mercator in domov. Ta teden bi moral imeti dva ponedeljka. Pa vedjetno tud ostale dni po dvakrat ;)
Danes je torek, dan za priprave in sestavljanje testa matematike, sprehod in za začetek izdelave prta za veliko noč.
Zajčki so tako simpatični! January 27 Hiša je zakoličenaSneg je pobral šila in kopita in dovolil soncu, da začne greti zemljo. Sicer so jutra še vedno hladna in malo pomrznjena, a čez dan nas sončni žarki že kar vabijo v naravo. Na parceli sva obrezala grmovje, ki je suho in staro, pa šipek in lesko. Pobrabit in prezračit je treba še travnik, da bo trava lepa in zelena, ko bo začela poganjat svoje listke. Tako, pogodba o gradnji je z zidarji podpisala, denar je nakazan, robovi hiše so zakoličeni. Bager in izkop, pa sonce in spet bo veselo!
Pa pust bo tud kmalu tukaj in moj kostum za letošnje leto se počasi dopolnjuje: vse je že na kupu, le barvo za obraz nikjer ne najdem. Se bo treba kako drugače domisliti, kako priti do modrega obraza :) Želim vam veliko izvirnih idej in obilo zabave! January 02 Začetek leta USPEŠENKoliko lepih voščil in želja!
Nenačrtovano silvestrovo - ta boljš!
Ob 18h slavnostna večerja na Jagnjenici. Jaz kuham, mami pomaga (kar je mesa). Imamo 4 hode. Najboljša je bila seveda sladica ;) Po večerji, ki je trajala kar dve uri, smo igrali igro Activity in se pošteno nasmejali. Ob deseti uri zvečer smo se napokali v avtomobile in odpeljali proti Radečam. Na poti smo srečali skupino ljudi, ki se je odločila it peš na radeški trg na silvestrovanje. Najprej sva šla h Klari in Bogdanu na čaj, potem pa smo se skupaj ob pol polnoči odpravili na trg, da dočakamo polnoč in ognejmet. Midva sva šla k mojim starim staršem, kjer smo bili zbrali vsi sorodniki, da nazdravimo in si voščimo za novov leto. Ob pol enih smo s trga opazovali petminutni ognjemet, nato pa plesali kar na ulici. Zazeblo nas je ob pol dveh zjutraj, pa smo se odpravili v Sevnico. V Centralu pa toplo in nič kaj veliko pijanih ljudi, pa fina glasba za ples, ki nas je do pol štirih zabavala. Ko se je začel štanc, smo jo popihali in šli spančkat. Super noč - s sorodniki, s prijatelji, plesna, vesela, zdrava, brez alkohola in ne lačna.
Prvi januarski dan. Tako sončen in čudovit, da so se Damirju zahoteli sončni žarki. Po poldnevu sva se odpravila na pohod. Kar tako, za sprehod po dolgi noči. Naravnost v hrib čez zasnežen travnik sva jo mahnila in hodila, dokler nisva prišla do asfaltne ceste. Ta je vodila v Prnovše. Še naprej na višino 500 m sva se povzpela, na Svinjsko rt, s katere je prekrasen razgled na Radeče, Hotemež, Loko, Lisco, Brunk in Gorjance. Ker pa je bil popoldan res sončen, so naju topli žarki vabili še naprej do Jelovega in dalje do Zavrat, od koder se vidi Zidani Most. Zanimivo, lepo. Prvič sem hodila tam okoli in super sva se imela. Čokolada nama je dajala moč, jabolko naju je odžejalo in sonce naju je grelo. Drsala sva se po shojeni poti, malo tudi po riti (za hec), se nakepala in nasmejala. Tema se je spustila 10 minut po najinem prihodu domov. Skuhala sva si čaj in pripravila tople kruhke. Da sva zaključila z ogledom filma Zvedni prah (v topli postelji, seveda) in večer je bil popoln. Da bi bili vsi letošnji dnevi tako uspešni in raznovrstni si želiva oba.
December 31 inventuraPonedeljek, 31. 12. 2007. Začetek tedna, a konec leta. Če se ozrem čez celo leto nazaj, moram reči, da je bilo zelo uspešno, na veliko področjih. Imela sem čudovite in nepozabne trenutke v službi v Ljubljani. V jeseni se mi je ponudila druga služba, v domačem kraju, za poučevanje matematike in septembra sem začela svojo novo pot. V mesecu aprilu sva z Damirjem dobila kredit na banki Sparkasse in kupila parcelo v Radečah z vsemi dokumenti in načrti za novo hišo. Čez poletje sva kosila travnik, urejala okolico, obrezala slive, posadila novo marelico, posekala nekaj jabolk in bezeg, sčistila notranjost bajte, ki je stala na parceli in se začela dogovarjat za rušenje. V jeseni sva uspela prestavit elektriko in kabelsko, tako da ne gredo čez najino parcelo nobene žice, ker sva vse kablirala pod zemljo. Šele decembra nama je uspelo najti človeka, ki nama je zrušil in odpeljal bajto in barako. Ker je zapadel sneg, sva količenje in betoniranje temeljev prestavila na jan/feb 2008. V oktobru sva posejala čudovito in posebno seme, ki pa bo zraslo šele julija, tako da naju že prav firbec matra. Decembra sva se preselila iz Ljubljane v Radeče. Jaz sem postala v novembru teta prikupnemu in lepemu fantku Galu. Čez celo leto sva se imela lepo, predvsem kadar sva srečala prijatelje iz vseh koncev, načrtovano ali nenačrtovano. Ko sva bila še v Ljubljani na Fužinah, sva preživljala čudovite trenutke na sprehodih po zelenih in od cest odmaknjenih potkah okoli Fužin. V mesecu decembru, ko sva že bila v Radečah, pa sva se udeležila kar nekaj kulturnih prireditev, ki so polepšali veseli december in pričakovanje novega leta.
Pričakovanja, želje in cilji prihajajočega leta so usmerjeni predvsem k parceli, gradnji hiše in čimprejšnji vselitvi na svoje. In to bo možno, če bova oba zdrava, delavna in vesela.
Srečno, zdravo in umirjeno leto, ki pride že čez nekaj ur želim prav vsem. Imejte se radi.
December 23 Moje prve samostojne pogovorne ureJuhuhu! Minile so bolje kot sem si mislila. Krstili so me, saj je prav 13 staršev prišlo malo povprašat za svoje otroke, predvsem pa pogledat mene, ta novo mlado učiteljco za matematiko. En za drugim so vstopali v razred, da sta minili krepki dve uri. Uh, ob šestih sem bila že prav vesela, da ni nikogar več zunaj. K sreči so prišli sami taki starši, katerih otroke sem si v dobrih treh tednih mojega poučevanja že zapomnila in po imenu in po obrazu. Je namreč kar težko v treh tednih si zapomnit 150 imen in priimkov in obrazov in v kateri razred in katero skupino spadajo in potem še kakšne posebnosti, pridnosti. V januarju se pa itak kmalu ponovijo in verjetno lahko pričakujem, da si me pridejo ogledat še ostali starši - predvsem od osmrčkov in devetrčkov (ker bomo pisal test, ha). Zdaj pa teden dni počitnic, ki jih porabila za pisanje priprav, da ne bom v januarju vsak dan sedela pred računalnikom in pisala iz dons na jutri. December 19 Rop vlakaPisalo se je 18. 12. 2007, ko se je zgodil veliki rop. Rop adventnega vlaka, ki prevaža sladkarije. Zgodilo se je na postanku v Radečah. Okoli osme ure zjutraj je še nepostrižen in skuštran moški, v pidžami, bolj poznan pod imenom Damir K., oropal adventni vlak. Izpraznil je vse predale od številke 1 do 17. Pobral je vso vsebino in skrbno zaprl predale, da nihče ne bi niti posumil, da se je zgodilo kaj sumljivega. Nekaj vsebine je podal svoji partnerki, ki je sodelovala samo toliko, da je gledala in ga spodbujala pri dejanju ter se nato pošteno nasladkala. Če kdo ve kaj več, naj to sporoči. Na kamero smo ujeli spodnji posnetek:
Pa srečno in upam, da se bo kmalu ponovil naslednji rop, kajti vsebina je bila pregrešno čokoladna :) December 11 Obožujem rdečoRes je, obožujem rdečo barvo. V obleki, v cvetju, na nebu, v zavesah, v hlačah in čevljih, v torbici in nahrbtniku, v nakitu, v sadju, v avtu, na licih, skratka vsi odtenki rdeče so čudoviti. Polni energije, strastni, gonilna sila življenja. O rdeči je najlepše zapisal Orhan Pamuk v romanu Ime mi je rdeča.
Odlomek se glasi:
Tako srečna sem, ker sem rdeča! Ognjena sem. Močna. Vem, da me ljudje opazijo in da se mi nihče ne more upreti.
Ne tajim: zame se pretanjenost ne kaže v šibkosti in rahlosti, temveč v odločnosti in volji. Zatorej z veseljem zbujam pozornost. Ne bojim se drugih barv, senc, gneče, še samote ne. Kako čudovito je, ko prekrijem površino, ki me čaka, s svojim zmagovitim bitjem! Kjerkoli se razprostiram, vidim, kako zasijejo oči, se vnamejo strasti, privzdignejo obrvi in poskočijo srca. Glej, kako je lepo živeti! Glej, kako lepo je videti. Glej: živeti je videti. Vsepovsod sem. Življenje se začne z mano in se vame povrne. Le verjemite mi.
Zdaj pa se umirite in prisluhnite, odkod mi ta čudovita rdečina. Neki mojster miniaturist, izvedenec za barve, je zmetal v svoj možnar najizbornejšo vrsto posušenih rdečih hroščkov iz najtoplejših krajev Hindustana in jih, divje udrihajoč s tolkačem, zdrobil v droben prašek. Pripravil je pet drahem tega rdečega prahu, eno drahmo milnice in pol drahme lotosovega korena. Milnico je skuhal v loncu, v katerem so bile tri oke vode. Potem je skrbno primešal lotus. Pustil jo je vreti tako dolgo, kolikor traja, da spiješ skodelico slastne kave.Medtem ko je užival v svoji kavi, sem postala neučakana kot otrok, ki se ima vsak hip roditi. Od kave se je mojstru zbistrila glava in oči so mu zasijale kakor džinu. Stresel je rdeči prah v lonec in temeljito premešal zvarek z eno izmed tistih tenkih, čistih paličic, ki jih je namenil za to rabo. Zdaj sem bila pripravljena, da postanem prava rdeča, le še na mojo gostoto, ki je bila nadvse pomembna, je bilo treba popaziti: tekočina ni smela kar povreti. Potegnil si je s svojo mešalno paličico čez noht palca (katerikoli drug prst bi bil povsem nesprejemljiv). O, kakšen užitek je biti rdeča! Ljubko sem pobarvala tisti noht, ne da bi v razvodeneli naglici kapljala čez robove. Skratka, bila em ravnoprav gosta, le še nekaj usedlineje bilo v meni. Odstavil je torej lonec s pečice in me precedil skozi čist kos koprivnega platna, ime me tako še bolj očistil. Potem me je znova segrel, da sem še dvakrat zabrbotala in se zapenila. Nazadnje mi je dodal ščepec galunovca, nato pa pustil, da se se ohladila.
Minilo je nekja dni in jaz sem tiho čemela tam v kotličku. Komaj sem čakala, da me nesejo na papir, me razmažejo povsod in po vsem, in takšnole ždenje mi je trlo srce in duha. Bilo je v tem morečem zatišju, ko sem začela premlevati, kaj sploh pomeni biti rdeč.
Barve ne moreš doumeti, ampak jo lahko samo občutiš.
Kaj je rdeča, nekomu, ki je nikoli ni videl? Če bi se je dotaknila s konico prsta, bi zatipala nekaj med železom in bakrom. Če bi jo vzela v dlan, bi naju opekla. Če bi jo okusila, bi imela močan okus, kakor slano meso. Če bi jo vtaknila med ustnice, bi nama zapolnila usta. Če bi jo povohala, bi vonjala po konju. Če bi bila cvetlica, bi dišala po marjetici, ne po rdeči vrtnici.
Rdečo najdeš vsepovsod. Novoletno srečanje v HumuPetki so značilni za zabave. In ker je naš kolektiv dobil datum za novoletno zabavo prejšnji petek, sem si rekla, da grem. Prenovljena restavracija Hum v Laškem me je prijertno presenetila - živa glasba, prijetna postrežba in kar 6 hodov slow food-a. Sodelavke smo se naplesale, zabavale, poklepetale in spoznale med seboj, saj med pet minutnimi odmori bolj težko kakšno rečeš in se spoznaš. Nov kolektiv mi je torej vredu. Zabava je trajala od 19h do 1h zjutraj, pa še bi bile, če ne bi muzikantarja pospravila in zaključila za ta večer.
Jedilnik (jaz sem izbrala vege) je bil sledeči:
- zelenjavni carpaccio,
- hladna sadna juha (jagodna in melonina),
- nadevana bučka s sojinim sirom in proseno kašo,
- sadni sorbet (belo grozdje in penina)
- vegetarijanski zrezek (seitanov drobljenec) v zeliščni omaki s pirinimi rezanci in zelenjavo, mešana solata,
- sadno-sladoledno presenečenje (vanilijev sladoled z vročimi jagodami)
Mjnamsi, najboljša sta bila hladna sadna juha in sadni sorbet, takoj za njima pa bučke.
Pohvale vredno kuharju!
December 07 Po mesecu dniPozdravljeni, po mesecu dni zopet sedim pred računalnikom z namenom napisati, kaj vse se dogaja okoli mene in z menoj. Ta mesec sem namreč sedela pred compom zgolj zaradi službe - pisanje priprav, sestavljanje testov, oblikovanje spletnih strani, urejanje obrazcev, dokumentov, iskanje zanimivih nalog za učence, pregledovanje mejlov, in nič drugega. Preselila sva se iz Lj nazaj v stanujoči kraj Radeče. Stvari imava pri mojih doma, spiva in živiva pri njemu doma. Za enkrat GRE.
Začela sem poučevati matematiko - to je res nekaj drugega kot OPB, kjer se ti 30 mulcev nevzgojenih dere in ne registrira, pa tud če se razpočiš in si še nevemkako strog al pa prijazen. Konec koncev sem si pa to tudi želela - poučevati in zato sem se tudi izšolala. Fino je, všeč mi je, da lahko predam znanje naprej in da dobim nazaj povratno informacijo in da vidim, da jim je zanimivo in da se bodo radi učili. Vse snovi pač ne bodo fajne, a kolikor se bo le dalo, bom matematiko učencem približala z svojo noto, noto veselja in radovednosti in logike - zakaj je nekaj tako kot piše in kje v življenju to najdem in koristim? To so bila moja vprašanja pri pouku matematike in pri študiju - zakaj in kje lahko uporabim to kar se učim, ker če ne najdem smisla in povezave v vsakdanjem življenju, mi je brez veze. Upam, da mi bo uspelo vnest v pouk vedrost in tisto, ob čemer bodo lahko učenci rekli: pa sej matematika sploh ni tako grozna!
Leto se bliža koncu in skrajni čas sva dočakala tudi rušenje bajte na najini parceli. Po večini je bila iz lesa, sedaj ko je vse sčiščeno, je prav velik prostor. Želiva si le, da zidarji čimprej okrevajo (ta čas kr napadajo neki virusi) in da začno s temelji.
Tudi mene je napadel in smrkast virus, ki mi zabija nos in kuha v glavo. Čaj in limona mu prideta naproti in upam, da se bo kmalu naveličal mojega nosu in pobenil.
Miklavž mi je prinesel tople doma štrikane nogavice, pa mandarine in parkeljna za zajtrk. Zgleda, da sem pridna, ker mu nisem nič pisala, pa vseeno ni pozabil name.
Še vedno pa ne razumem, zakaj je diesel drajžji od benzina? En tank mi pobere 60 evrov! Pa srečno vožnjo!
November 06 Najlepša je jesenRumena, rdeča, škrlatna, grozdna, hruškasta, oranžno bučasta, travnata, rjava v vseh možnih odtenkih, vijolična, hrustljavo listnata. To so prečudovite barve jesenskih gozdov, parkov, tivolijev, vrtov, samotnih dreves in grmov, pa tudi razmočenih in pohojenih listov na tleh. Pozibavajo se listi na peclju, komaj se še oprijemajo vej, ampak ne, odpasti se ne pustijo tako hitro. Prave borbe imajo nekateri listi z vetrom in dežjem. Sprašujejo se zakaj morajo na tla, na siv in umazah asfalt, kjer jim bo hladno, veliko podptatov bo šlo čez njih, veliko pasjih in mačjih tačk, mogoče tudi kakšen ježek. Z vsemi žilicami se opirajo veje drevesa in se stiskajo k sestram in bratom. Tako lepi so v skupini, krošnja je pisana prav zaradi njih vseh.
Iz nekaterih listov, ki so želeli z menoj, sem naredila čudovit jesenski šopek - šopek vrtnic. Ostali pa še vedno krasijo veje in me vsako jutro prijazno pozdravijo in mi pomahajo, ko hitim mimo njih na vlak in v službo.
November 02 SavnaNovember je že tu! Noro! Kmalu bo že konec leta, minute šibajo mimo nas s preveliko hitrostjo in prav zato sem se v ponedeljek odpravila v savno v Atlantis v LJ. Čas je začel počasneje teči in telo se je umirilo, misli so mi odplavale stran od hitrih ulic in avtomobilov in seveda stran od službe in težav. Uživala sem od poldne do sedme zvečer. Se namakala v ledeno hladnem bazenu, plavala v vročem, si privoščila terapijo v parni savni (peeling) s soljo in še eno z medom in olivnim oljem - poživljajoče za kožo. Občutek je bil prav poseben, kot da bi se mi stare celice odluščile in mi v trenutku zrasle nove, nežne, gladke. Ker me pogosto rado zebe v prste na nogah in rokah, sem si vzela veliko časa za knajpanje (vroča-mrzla-vroča-mrzla-vroča voda), da se mi vsaj za nekaj časa vzpostavi normalno stanje krvnega obtoka in da preženem kakšen bližajoči se jesenskozimski prehlad. Svojevrsten čas imajo tudi počitki na lesenih ležalnikih, saj te glasba ptičkov iz deževnega gozga kar uspava in pomiri. Jaz sem imela s seboj knjigo Zmajska skrbnica, ki se je fino podala zraven glasbe.
sprva sem imela idejo, da v savno pa že ne bom hodila, da me ne bodo golo gledali, pa čedalje bolj ugotavljam, da ljudje v savno pridejo iz enakega razloga kot jaz: da se ogrejejo, preknajpajo, izženejo strupe iz telesa, da se savnajo zaradi koristi in zdravja in se ne ozirajo na ljudi okoli sebe. Odmisliš vse predsodke, ker se ne želliš obremenjevati, sicer je bolje, da ne greš v savno.
Ugotovila sem, da so mi bolj všeč parne savne, ki imajo 100% vlažnost in 30°C in ne vroče in suhe, kjer je 100°C in 10% vlažnost.
V Atlantisu so me razvajali, še sadje in čaj imaš sem imela na voljo kolikor sem ga želela, slano vodo in limonado. V Laškem že dlje časa nisem bila, pa bo spet treba it. Vsaj enkrat na mesec bi morala v savno, da pomorim bacile, ki se vsak dan plazijo mimo mene :)
September 23 Nova služba, nova pravilaU, madonca, koliko novih pravil, novih obrazov in novih novosti. Veliko se je zgodilo od mojega zadnjega pisanja.
PARCELA: Končno sva dobila gradbeno dovoljenje in lahko začneva rušit in kopat in zidat. Pa letino šipka sva pobrala s parcele! Obrezala slive in pobrala zadnje lešnike.
SLUŽBA: Otroke je treba naučit ubogat in slišat na prvo besedo. Omejit jih je treba pri pisanju domače naloge. Ustvarjat jih je treba naučit iz naravnih materialnov. Ločevanje papirja, plastenk in ostalih smeti je tud tuje tem otrokom. Veliko dela me še čaka, da jih spravim v red in da bodo tako disciplinirani in urejeni kot so bili moji ljubljanski učenci (in starši). Sem pa nadomeščala matematiko in je seveda čist neki druzga - fajn, moje področje!
FRANJA: moja sestra, še vedno v Indiji in se ima fajn.
PLES: Orientalski nadaljevalni se je začel, ponedeljki zvečer bodo sprostitveni in polni energije, komaj čakam ponedeljke.
MATEJA: bratova punca je diplomirala in postala stomatologinja, pa kmalu bo mamica
DOMEN: moj brat, se pridno uči in bo kmalu stomatolog in očka
STARŠI: so zdravi in v redu
Ostalo drugič, ker je ravno prišel moj LJUBI in bo zelo zadovoljen če bo zadovoljen ;))
Pa lep pozdrav do naslednjič.
|
|
|